Da lahko odgovorimo na to vprašanje, je nujno, da razumemo položaj živali v sodobni družbi: živali imajo status lastnine, ekonomske dobrine in imajo tržno vrednost, tj., določamo jim tržne cene in jih prodajamo kot tržno blago. Zakonsko živali posedujemo na enak način, kot posedujemo vsako obliko premične lastnine, npr. avtomobile in pohištvo. A v nasprotju z neživimi oblikami lastnine so živali zavedajoča se bitja, ki imajo interese. Animals' Angels se v kampanji 8ur (http://www.8hours.eu/) sklicuje na »pet svoboščin«, ki predstavljajo temelj evropske politike zaščite živali, to so: odsotnost lakote in žeje, odsotnost neugodja, odsotnost bolečine in poškodbe, svoboda izražanja normalnega vedenja, odsotnost strahu in trpljenja. A pri tem zaobide temeljni interes živali, ki je interes vsakega zavedajočega se bitja, to je interes za življenje. Zavedajoča se bitja – prav zato, ker so zavedajoča se –  želijo in hočejo ostati živa.

Kampanja 8ur z osredinjenostjo na en izsek v življenju živali, ki jih uporabljamo za hrano, tj. na prevoze do klavnic, povsem zamegljuje temeljni moralni problem uporabe živali. Nesmiselnost tovrstnih kampanj postane očitna, ko problematiko prenesemo v človeški kontekst: Ali bi bilo razumno in smiselno sprožiti kampanjo za izboljšanje razmer migrantskih delavcev med prevozom od delavskih domov do gradbišča in pričakovati, da bi lahko ta kampanja kakor koli pripomogla k ureditvi njihovega statusa?

Kampanja 8ur si ne prizadeva za odpravo uporabe, ki je nepotrebna; prizadeva si regulirati zgolj enega od dejavnikov, ki je nepotreben za uporabo. Ljudje vsako leto ubijemo približno 56 milijard kopenskih živali. Vse več raziskav potrjuje, da uživanje živali in proizvodov iz njih ni potrebno za zdrav življenjski slog. Živalska agrikultura povzroča onesnaževanje voda, erozijo tal in toplogredne pline. Edino opravičilo, ki ga imamo, da milijardam živali povzročamo bolečino, trpljenje in smrt, je, da uživamo v okusu hrane, ki je pripravljena iz živali, ali je to priročno ali preprosto navada. Trditev zagovornikov 8-urnih prevozov, da »živih živali za zakol nikoli ne bi smeli prevažati več kot 8 ur« (http://www.8hours.eu/), kaže na to, da zagovorniki te reforme sprejemajo ubijanje zavedajočih se bitij kot normalno in samoumevno; prav tako ne prevprašujejo prevoza živali do klavnic samega po sebi, ampak zgolj njegovo trajanje. Ideja, da je nasilje mogoče obvladovati ali da ga sprejmemo kakor »nujno zlo«, je v najboljšem primeru naivna. Ker kampanja ne prevprašuje uporabe živali same po sebi, zgolj krepi tradicionalno pojmovanje, da je uporaba živali moralno sprejemljiva, dokler je ravnanje z njimi na sprejemljivi ravni; pojmovanje, ki izhaja iz dogmatične speciesistične predpostavke, da smo ljudje nekako superiorni živalim, zgolj zato ker smo ljudje.

Kampanja 8ur je še ena v vrsti kampanj za zaščito živali, ki ohranjajo lastninsko paradigmo živali in utrjujejo pojmovanje, da so živali zgolj dobrine za človeško uporabo. Učinek tovrstnih kampanj je, da v neinformirani javnosti krepijo prepričanje, da se je naše ravnanje z živalmi izboljšalo in jih lahko odslej konzumiramo brez slabe vesti. S tem pa zgolj ohranjamo oz. celo pospešujemo institucionalizirano izkoriščanje živali, namesto da bi si prizadevali za njegovo odpravo.

Temeljno moralno vprašanje, povezano s prevozi živali, ni, ali so živali na transportu do klavnice lačne in žejne in ali trpijo. Temeljno moralno vprašanje se glasi: Kaj zavedajoče se in avtonomno bitje na tem prevozu sploh počne?