Gibanje za
pravice živali je oblika upora, ki mu je z drugimi emancipatornimi gibanji skupno to, da razvija zdravo kritično misel in
solidarnost ter poskuša doseči cilje z izobraževanjem in zunajparlamentarnim političnim uporom.

V zadnjih dveh stoletjih so zunajparlamentarne oblike političnega in družbenega aktivizma stopile v ospredje z okrepljenim abolicionističnim gibanjem za odpravo suženjstva v 19. stoletju v ZDA in z modernimi gibanji za emancipacijo žensk konec 19. in v začetku 20. stoletja. K temu so se pridružile še različne oblike izobraževanj, ki so in še služijo opolnomočevanju marginaliziranih skupin in njihovih zagovornikov. Zlasti 1950. in 1960. leta so prinesla nove oblike političnih in družbenih kampanj in protestov. Leta 1959  se je na Kubi pričela kampanja opismenjevanja, ki so jo ob Castrovi spodbudi na kubanskem podeželju pričeli mladostniki iz mest, opremljeni s pedagoškimi orodji za opismenjevanje, predanostjo ideji republike in z željo po spremembi. Leta 1955 so se v znamenje nasprotovanja rasni segregaciji politiki nekaterih mest v ZDA pričeli bojkoti avtobusov. Leta 1976 so študentje iz mesta Soweto v Južnoafriški republiki pričeli s protestnimi shodi proti uvedbi afrikanskega jezika (izvirno afrikaans), enega izmed simbolov apartheida, kot osrednjega jezika za poučevanje v južnoafriških šolah in na fakultetah.

V zagovorništvu živali sta se do danes uveljavila dva koncepta, ki vodita zagovornike po različnih poteh aktivizma ter jih hkrati delita na tiste, ki menijo, da je položaj živali mogoče spremeniti zgolj z izboljševanjem ravnanja z nečloveškimi živalmi ter tiste, ki so prepričani, da na ta način, tj. s prizadevanjem zgolj za dobrobit in ne pravice živali, ni mogoče doseči trajnostne spremembe v mišljenju in delovanju ljudi in posledično osvoboditve živali. Del gibanja deluje torej v smeri zaščite živali in izhaja iz utilitarističnega filozofskega pristopa, ki ga predstavlja Peter Singer. Osredotoča se na trpljenje živali in njegove posledice, ne na pravice živali. Drugi, deontološki pristop, zavrača speciesizem in si prizadeva razširiti princip enakovredne obravnave na vsa čuteča bitja. Njegov zagovornik filozof Tom Regan trdi, da imajo živali moralne pravice in da bi morali ne glede na posledice odpraviti in ne zgolj regulirati izkoriščanje živali. Vpeljuje pojem inherentne vrednosti posameznikov, kar pomeni, da ta posameznik ne more biti zgolj sredstvo za cilje nekoga drugega. Vendar pa inherentno vrednost po Reganu sestavljajo le tisti pogoji, ki bi jih lahko povzeli kot »podobnost ljudem«. Reganovo področje moralnega upoštevanja razširi teoretik pravic živali Gary Francione, ki utemelji teorijo abolicionizma. Francione izhaja iz pozicije, da živali potrebujejo samo eno pravico, ki s seboj potegne vse ostale, pravico, da jih ne obravnavamo kot lastnino. Ena izmed osnovnih nalog vseh tistih, ki si prizadevamo za pravice živali, se kaže v izobraževanju javnosti o moralni nesprejemljivosti uporabe vseh nečloveških živali za kateri koli namen, in promociji veganstva kot njegove moralne in politične podstati, hkrati pa z opozarjanjem na dejstvo, da so vse oblike diskriminacij med seboj povezane.