za živali

| More

Kognitivna etologija in moralni status živali

Prispevki 14.07.2011. 20:51

Kognitivna etologija in moralni status živali

Branislava Vičar

(povzetek predavanja, predstavljenega na Društvenih dnevih Za živali! 2011)

Več kot 2000 let si je večina filozofov v evropski tradiciji prizadevala za ločitev ljudi od živali, in to tako na kognitivni kot moralni ravni. Živalske kognitivne sposobnosti so interpretirali poenostavljeno in jih pogosto primerjali s stroji, da bi utrdili miselno in moralno edinstvenost človeka. Na področju filozofije in etologije pa lahko v zadnjih letih spremljamo zanimiv pojav: prizadevanje, da bi zasukali konvencionalno prepričanje v prid vidiku, da so živali sposobne abstraktnega mišljenja in uporabe človeškega naravnega jezika.

Eden od razlogov za to prizadevanje je močna reakcija na tisočletja dolgo tradicijo zanikanja miselnih sposobnosti živali. V tradiciji od Aristotla do Kanta, ki so trdili, da mora bitje biti razumsko in se sporazumevati z jezikom, da ima inherentno moralno vrednost in da so živali nerazumna in nejezikovna bitja. Mnogi kognitivni etologi in filozofi animalistične etike so sprejeli prvo propozicijo, a zanikali drugo, tj., sprejeli so idejo, da moralno vrednost določajo višje kognitivne kapacitete in pričeli dokazovati, da živali, dejansko, posedujejo te kapacitete. Pri tem se sklicujejo na teorijo, ki jo Gary Francione imenuje »teorija podobnih misli«, po kateri je moralni status živali določen s stopnjo, na kateri je miselno življenje živali dovolj podobno miselnemu življenju človeških bitij. Temeljni problem takih prizadevanj je, da tvegajo, da živali prikrajšamo za moralni status zgolj zato, ker živali ne znajo govoriti, pisati ali razmišljati simbolno. Kot trdi družbeni antropolog Tim Ingold (1988), ni antropocentrično pokazati, da je določena človeška lastnost, tudi pozitivna, edinstvena za človeško vrsto; na vsaki vrsti, kot tudi na vsakem posameznem predstavniku vrste je nekaj edinstvenega. Vendar pa je antropocentrično, primerjati nečloveške živali z ljudmi in pričakovati, da bodo imele nečloveške živali enake kapacitete kot ljudje in jim glede na to priznati spoštovanje. Tudi Cary Wolfe (2003: 53) razlaga, da ne moremo pričakovati, da bodo imele različne vrste »kvalitete, potenciale ali sposobnosti, ki jih do popolnosti uresničujejo človeška bitja«. Tako lahko nečloveške živali za zmeraj obtičijo v vlogi nepopolnih oz. manj razvitih ljudi, tako kot bi bili ljudje, če bi jih primerjali z drugimi živalmi, nepopolne mačke, šimpanzi, ptice, ribe ali živali drugih vrst, in prav tako, kot so bile ženske nekoč obravnavane kot nepopolna oblika moških. Francione je prepričan, primerjave miselnih in jezikovnih sposobnosti živali s človeškimi, obsoja živali na inferiorni moralni status, in to zaradi vrste sposobnosti, ki so tradicionalno sprejete kot temeljne. Zakaj bi bila sposobnost računanja, pravi, moralno pomembnejša od sposobnosti lešnikarja, da pobere in shrani enormne količine semen? Zakaj bi bila sposobnost, razumeti in uporabljati skladnjo človeškega naravnega jezika, moralno pomembnejša kot sposobnost prepoznavanja pripadnika iste vrste po vonju? Kot trdi filozof Richard Sorabji (1993: 216), je vprašanje, »ali šimpanzi lahko povezujejo jezikovna znamenja po skladenjskih vzorcih … stvar znanstvenega interesa, absolutno pa nima prav nobene moralne pomembnosti«. Francione, ki si prizadeva za abolicijo vse človeške uporabe živali, izpostavlja, da tudi ni logične povezave med razlikami v kognitivnih karakteristikah in problemom uporabe živali (Francione 2007: 12). Če kdo trdi, da imamo pravico uporabljati živali za hrano ali raziskovanje, ker so živali »manj inteligentne kot ljudje, potem bi moralo iz tega izhajati, da imajo bolj inteligentni ljudje pravico eksperimentirati na manj inteligentnih ljudeh. Edina ovira za sprejemanje prve predpostavke in zavračanje druge je dogmatičen speciesistični predsodek, da so ljudje nekako moralno superiorni živalim, preprosto zato, ker so ljudje (Steiner 2008: 91).

»Živalim je potrebno, da obstajajo,ne da bi še nadalje projicirali nanje nepopolne odraze lastne podobe, namesto tega vrednotimo njihovo življenje, kot vrednotimo lastno« (Steiner 2008: 163).  Samo tako se bomo naučili spoštovati živali zaradi dejavnosti, ki so v skladu z njihovo naravo. Nekatere živali so eksperti v iskanju toplih zračnih tokov, da zlahka jadrajo na nebu, druge so izurjene, da najdejo pot iz neprehodne džungle, in praktično vse nečloveške živali so mojstrice v tem, da živijo ekološko. 

Literatura:

Gary Francione, 2007: Animals as Persons: Essays on the Abolition of Animal Exploitation. New York: Columbia University Press.

Tim Ingold (ur.), 1988: What is an Animal? London: Unwin Hyman.

Richard Sorabji, 1993: Animal Minds and Human Morals: The Origins of the Western Debate. Ithaca: Cornell University Press.

Gary Steiner, 2008: Animals and the Moral Community: Mental Life, Moral Status, and Kinship. New York: Columbia University Press. 

Cary Wolfe, 2003: Animal Rites: American Culture, the Discourse of Species, and Posthumanist Theory. Chicago: University of Chicago Press.