Naša izkušnja živalskega vrta je največkrat posledica pomanjkanja lastnega védenja o življenju in vedênju živali v njihovem naravnem habitatu. Ko vodimo otroke v živalske vrtove, da bi jih naučili, kakšno je »naravno« življenje živali, nas najbolj zanima živalski prikaz vedenjskih vzorcev, v katerih prepoznavamo človeško vedênje (hranjenje, igranje, spolno vedênje). Živali v živalskem vrtu so postavljene na površinski ogled in pri tem »zavarovane« pred srečanjem z drugimi živalmi in tako umetno izolirane od nevarnosti in tekmovanja, ki dajeta prostoživečim živalim možnosti, da se razvijajo v smeri prilagodljivosti v naravnem habitatu. Zunaj ograde živalskega vrta je žival hipoma antropocentrično označena kot »nevarna« ali »nenevarna« in to upravičuje vse nadaljnje ravnanje z njo. Živalski vrt že v samem izhodišču zapira vsakršne možnosti za avtonomno bivanje živali, saj so živali znotraj kletk in ograd živalskih vrtov povsem podvržene človekovemu obvladovanju tako njihovega gibanja in dejavnosti kakor življenja. Živalski vrtovi so tako kot vsi drugi človekovi živalski prostori (cirkusi, laboratoriji, klavnice, farme …) hierarhični prostori, za katere je značilno reproduciranje odnosov moči, povezanih s specifičnimi oblikami človekovega zatiranja živali. Odnos med opazovalci (obiskovalci živalskega vrta) in opazovanimi živalmi je fundamentalno asimetričen, saj so živali v živalskem vrtu reprezentirane kot objekti kuriozitete, diskurz o njih pa reflektira in reproducira človeško prevlado. Naša percepcija živalskega vrta kot institucije, kakor tudi živali v njem je vodena: kar skozi rešetke ali ogrado percipiramo kot žival, avtonomno v svojih dejavnostih, je dejansko nesvobodna žival, ki je (največkrat od samega spočetja) izpostavljena popolnemu človekovemu nadzoru in upravljanju z njo. 

V »ohranitveni« retoriki, ki podčrtuje zagovor institucije živalskega vrta, lahko vidimo obliko zakrivanja primarnih vzrokov uničevanja živalskih vrst in ekosistemov in obliko namernega zavajanja, namenjenega navidezni blažitvi učinkov ekspanzionistične logike. Človek s kapitalistično ekspanzijsko politiko nenehno krči življenjski prostor vedno večjega števila živalskih vrst in z uradnimi letnimi odstreli živali določenih vrst vrši tiho iztrebljevalsko politiko. Sočasno manipulira z reprodukcijo živali prav teh vrst in v ujetništvu načrtno vzreja reprezentativne predstavnike živali posameznih vrst, a nikakor ne kot posamezna bitja z lastnimi interesi, temveč kot »primerke«, ki kot objekti atrakcije obstajajo zgolj kot sredstvo izkazovanja človekove moči nad živalmi oz. (zlasti v razkazovanju t. i. eksotičnih živali) kot sredstvo demonstracije prestiža mesta ali države.  

Jure Detela, pesnik, ki je v svoji poeziji artikuliral zahtevo po radikalni transformaciji človekovega odnosa do živali in je bil v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja eden prvih, ki je v Sloveniji pisal o živalskih pravicah, je bil znan tudi po nočnih vdorih v ljubljanski živalski vrt, kjer je ujetim živalim odpiral kletke. To dejanje ni bilo le poskus osvobajanja posameznih živali, ampak predvsem globoko politična kritika represije, ki jo izvaja živalski vrt kot totalitarna institucija.