1.    Kaj je veganstvo?

Za nekatere je lahko veganstvo način prehranjevanja ali življenjski slog, a to pojmovanje je potrebno ločiti od pojma etičnega veganstva, ki izključuje uporabo živali za katere koli človeške namene - za prehrano, obutev, oblačila, biomedicinska raziskovanja, šport, zabavo - in je po načelu splošne pravičnosti temeljna moralna dolžnost ljudi do drugih živali. Meso, mleko in mlečni izdelki, jajca, oblačila in obutev iz živali ter vsi drugi živalski proizvodi predstavljajo institucionalizirano poblagovljenje nečloveških živali. Etično veganstvo je osebna zavrnitev pojmovanja, da so nečloveške živali zgolj tržno blago in da njihovo življenje nima enake moralne vrednosti kot človeško življenje. Etično veganstvo je edino načelo, ki je skladno s spoznanjem, da imajo nečloveške živali lastno (inherentno) moralno vrednost in niso dobrine za človeško uporabo. Številčnejši kot bo prehod  na veganstvo iz etičnih razlogov, bolj se bo krepilo kulturno pojmovanje, da je moralna pravica živali, da jih ne obravnavamo kot zamenljive dobrine. Večanje števila veganov/vegank bo prispevalo tudi h graditvi politične in ekonomske baze, potrebne za družbeno spremembo, ki je nujna osnova za legalno spremembo.

2.    Kaj pomeni lastninski status živali?

Lastninski status živali pomeni, da živali obravnavamo moralno enakovredno z neživimi predmeti, ki nimajo moralno pomenljivih interesov. Zakonsko živali posedujemo na enak način, kot posedujemo vsako obliko premične lastnine, npr. avtomobile in pohištvo. Kot te nežive oblike lastnine tudi živali nimajo druge vrednosti kot to, ki jo zanje izberemo kot njihovi lastniki. Določamo jim tržne cene in jih prodajamo kot tržno blago. Vsak interes živali predstavlja ekonomski strošek, ki ga lahko prezremo, da povečamo splošno družbeno blaginjo, in v naši presoji nima lastne vrednosti.

S pripoznanjem, da je temeljna pravica nečloveških živali, da niso človeška lastnina, bomo prenehali spravljati na svet udomačene živali, prostoživeče pa bomo pustili, da živijo svoje življenje v skladu s svojo naravo. V primeru konflikta s slednjimi bomo konflikt razrešili po načelu enakovredne obravnave.

3.    Kaj pomeni princip enakovredne obravnave?

Princip enakovredne obravnave je pravilo, po katerem moramo podobne primere obravnavati enako in je nujna sestavina vsake moralne teorije. Čeprav je med človeškimi in nečloveškimi živalmi veliko razlik, obstaja vsaj ena pomembna podobnost: skupna nam je sposobnost trpeti. S tega vidika smo si ljudje in živali podobni in se razlikujemo od vsega drugega v vesolju, kar ni zavedajoče se. Tako kot je interes ljudi, je tudi interes živali, da ne trpijo, in to na noben način, na katerega jih uporabljamo, ne glede na to, kolikšno stopnjo "humanega" ravnanja mu pripišemo. Če jemljemo interese živali resno, jim moramo v smislu povzročanja trpljenja zagotoviti enako stopnjo zaščite, kot je zagotovljena ljudem; to pomeni, da z njimi ne ravnamo na načine, ki bi ne bili sprejemljivi za ljudi. To ne pomeni, da lahko živali povsem zaščitimo pred trpljenjem. Živali v naravnem okolju se lahko ranijo, zbolijo, ali jih napadejo druge živali. Vendar pa to pomeni, da živali ne bodo več uporabljane kot človekova dobrina, tj., zaščitene bodo pred trpljenjem, ki izhaja iz katere koli oblike človekove uporabe.

4.    Kaj pomeni, da je bitje zavedajoče se?

Zavedajoče se bitje je bitje, ki ima osebna izkustva, zlasti sposobnost izkusiti ugodje in bolečino. Ta sposobnost ni neodvisna sposobnost, uporabljena kot izolirano merilo za članstvo v moralni skupnosti, ampak je neločljivo povezana z drugimi vidiki zaznavanja in vedenja. Zavest, še posebej sposobnost trpeti, je verjetno najbolj opazen zunanji pokazatelj osebne vpletenosti bitja v boj za življenje in dobrobit.  

5.    Ali zakoni za zaščito živali ne zagotavljajo ravnotežja med človekovimi in živalskimi interesi?

Ravnotežje je neuravnoteženo v samem izhodišču: absurdno je predpostavljati, da je mogoče uravnotežiti človekove interese, ki so zaščiteni z ustavno določenimi pravicami, konkretno s pravico do zasebne lastnine, z interesi živali, ki - kot lastnina - obstajajo zgolj kot sredstvo za človekove namene. Žival je le oblika lastnine, ki obstaja izključno za človekovo uporabo: "hišni ljubljenček", "laboratorijska žival", "cirkuška žival", "rejna žival". Do izbire med interesi živali in interesi človeka ne prihaja, kajti ta je vnaprej določena z lastninskim statusom živali. Zakoni za zaščito živali dozdevno regulirajo človekovo ravnanje z živalsko lastnino in prepovedujejo povzročanje "nepotrebnega" trpljenja. A trpljenje živali je zgolj spremenljivka v enačbi in se spreminja glede na ekonomsko korist lastnika; človeku je dovoljeno povzročati trpljenje za uporabo svoje živalske lastnine za določen namen - četudi je ta namen zgolj užitek ali zabava lastnika.

6.    A vse te živali ne bi obstajale, če jih ne bi vzrejali za lastne namene. Ali nam to ne daje pravice, da jih uporabljamo kot dobrine?

Tako vprašanje predpostavlja legitimnost institucije lastništva. Namesto da se sprašujemo, ali je sprejemljivo obravnavati lastnino kot lastnino, si zastavimo vprašanje, ali je institucija živalske (ali človeške) lastnine moralno upravičena. Tudi eno od domnevnih upravičevanj suženjstva v ZDA je bilo, da zasužnjeni ne bi obstajali, če ne bi obstajala institucija suženjstva. Prvotni sužnji, ki so bili privedeni v ZDA, so bili prisiljeni spočeti otroke in njihovi otroci so bili obravnavani kot lastnina.   

7.    Ali to pomeni, da bi morali ukiniti tudi institucijo hišnih ljubljenčkov? Marsikdo obravnava pse in mačke kot člane svoje družine.

"Hišni ljubljenčki" so naša lastnina, ki jo svobodno vrednotimo, kakor nam ustreza. Velika večina psov, mačk, hrčkov, morskih prašičkov, zajcev in drugih živali se masovno vzreja zgolj z enim namenom: da se prodajo kot "ljubljenčki". Tržijo in oglašujejo se enako kot vsako tržno blago. Vaš živalski tovariš lahko ima za vas več kot zgolj tržno vrednost in ga obravnavate kot člana družine, a to ne spremeni njegovega lastninskega statusa: v vsakem trenutku se lahko odločite drugače in žival odpeljete v lokalno zavetišče ali se z veterinarjem dogovorite za evtanazijo in vaša odločitev bo zakonsko zaščitena. Vzreja živali za "hišne ljubljenčke" zgolj ohranja njihov lastninski status.  

8.    Ali naj torej vse zapuščene pse in mačke pustimo na cesti, da ne bodo postali naša lastnina?

Seveda ne. Naša dolžnost je, da poskrbimo za živali, ki so v tem trenutku na cesti, a prekiniti moramo z vzrejanjem živali, da jih lahko posedujemo kot "ljubljenčke".   

9.    Kaj pomeni, da imajo živali inherentno vrednost?

Koncept inherentne vrednosti živali (sinonima: intrinzična, lastna vrednost) je oblikovan na naslednjih postavkah:
- živali niso sredstvo za doseganje človeških ciljev, ampak so cilj same po sebi;
- živali imajo vrednost izključno zaradi svojih lastnih, tj. neodnosnih lastnosti;
- živali imajo objektivno vrednost, tj. vrednost, ki je neodvisna od njihove uporabnosti za človeške namene.

Inherentna vrednost živali je torej vrednost, ki presega ekonomsko vrednost živali kot potrošnega blaga.

10.    Ali potrditev statusa osebe živalim pomeni, da jih v vseh pogledih obravnavamo enako kot ljudi?

Če obravnavamo živali kot osebe, ne pomeni, da jih obravnavamo v vseh pogledih tako, kot obravnavamo ljudi, ampak da obravnavamo človeške interese in podobne interese drugih živali na podoben način. Oseba je entiteta, ki ima svoj smoter obstoja, lastne interese in si prizadeva za svojo dobrobit na svoj, edinstven način. V zahodni družbi se med naravne osebe uvrščajo zgolj ljudje; a v različnih obdobjih so bile iz kategorije oseb izključene tudi določene skupine ljudi – na osnovi nerelevantnih lastnosti, kot sta rasa ali spol.

11.    Kaj je moralna skupnost?

Moralna skupnost je skupnost subjektov, ki so obravnavani po enakih moralnih merilih. V zahodni kulturi izključujemo živali iz moralne skupnosti na osnovi argumenta, ki je strukturno podoben vsaki obliki diskriminacije: na osnovi moralno nerelevantne lastnosti, kot je vrsta, izgrajujemo hierarhični odnos do podrejeno izoblikovanih drugih vrst. Obremenjeni z dolgoletnimi antropocentričnimi predsodki izključujemo bitja z interesi iz sfere pravic in dolžnosti na osnovi njihove nezmožnosti, razumeti koncepta pravic in dolžnosti. Dejstvo, da nekatera bitja niso sposobna imeti vzajemnih dolžnosti do nas, nas ne razrešuje naših dolžnosti do njih. Ljudje imamo sposobnost moralnega premisleka in ta nam nalaga moralno odgovornost. Razširitev moralne skupnosti pomeni vključitev vseh bitij, ki so soudeležena v boju za življenje in dobrobit.

12.    Ali si zagovorniki pravic živali prizadevajo uveljaviti zamisel, da živalim zagotovimo enake pravice, kot jih imajo ljudje?

Ne. Večina človekovih pravic sploh ni prenosljivih na živali. Stališče zagovornikov pravic živali je, da imajo živali pravico, da niso dobrine za človeško uporabo, da niso človeška lastnina.

13.    Kako bi se ta pravica udejanila v stvarnosti?

Pripoznanje te pravice bi zahtevalo, da bi prenehali 1) institucionalizirano izkoriščati živali, 2) vzrejati udomačene živali, 3) ubijati prostoživeče živali in uničevati njihove habitate.Pravice živali so torej utemeljene na jasni zahtevi po aboliciji (odpravi) uporabe živali in so neskladne z vidikom zaščite živali, ki se osredinja na regulacijo uporabe, tj., zahteva zgolj spremembe v ravnanju z živalmi.

14.    Ali se v družbenem gibanju, ki zadeva animalistično etiko, torej uveljavljata dva pristopa?

Oblikovala sta se dva pristopa, pristop zaščite živali (imenovan tudi regulativni/reformistični/velferistični pristop) in pristop pravic živali (imenovan tudi abolicionistični pristop); pristopa sta nezdružljiva, ker predpostavljata različne moralne probleme. Pristop zaščite živali je oblikovan na stališču, da temeljni moralni problem ni, da živali uporabljamo, ampak kako jih uporabljamo, in da je uporaba živali za človeške namene moralno opravičljiva, dokler je naše ravnanje z njimi na sprejemljivi ravni. Z vidika zaščite živali je vrednost življenja živali manjša kot vrednost življenja ljudi. Temeljni interes živali ni, da ostanejo žive, ampak da ne trpijo, in iz tega izhaja temeljna moralna dolžnost ljudi do živali, tj., da jim ne povzročamo trpljenja, ko jih uporabljamo za lastne namene. Pristop pravic živali razširja koncept enakovredne obravnave na uporabo živali in ne zgolj na ravnanje z živalmi in zagovarja stališče, da uporabe živali za človeške namene ne moremo moralno opravičiti, ne glede na to, kako »humano« ravnamo z njimi. Teorija pravic živali utemeljuje moralno enakovrednost človeškega in živalskega življenja; morebitne razlike v miselnih sposobnostih ljudi in živali ne pomenijo, da živali nimajo interesa za preživetje, ali da je zavestna izkušnja živali manj pomembna od človeške. Interes za preživetje je temeljni interes vsakega zavedajočega se bitja. Zavest je sposobnost, ki omogoča bitjem, ki jo imajo, prepoznati situacije, ki so zanje škodljive ali ogrožajo njihovo preživetje. Zavedajoča se bitja, prav zato, ker so zavedajoča se, imajo interes, da ostanejo živa; tj., želijo in hočejo ostati živa.  Pristop pravic živali poudarja, da so vsa zavedajoča se bitja enakovredna v smislu, da niso uporabljena kot dobrina drugega. Temeljna moralna dolžnost ljudi do živali, ki izhaja iz te postavke, je, da jih prenehamo uporabljati za lastne namene.

15.    Ampak ali nista oba pristopa del iste moralne ideje? Ali se ni mogoče zavzemati za odpravo ali vsaj opazno zmanjšanje uporabe živali in hkrati podpirati reform za boljše ravnanje z živalmi?

Pristopa sta nezdružljiva tako v moralnem kot praktičnem smislu. Vsaka reforma življenjskega standarda živali je nujno povezana s povečanjem ekonomske učinkovitosti izkoriščanja − industrija reformo sprejme zgolj v primeru, če ji ta zagotavlja ekonomske koristi. Večino reform bi industrija uresničila v vsakem primeru, kajti sprejete reforme povečujejo učinkovitost proizvodnje. Kampanje za izboljšanje dobrobiti živali so po navadi usmerjene na prakse, ki jih je industrija že prepoznala kot ekonomsko neučinkovite. Če bi zagovorniki živali promovirali jasno sporočilo, ki zahteva odpravo izkoriščanja živali, bi industrija na to v vsakem primeru odgovorila tako, da bi uresničila prav te reforme in tako v javnosti vzbudila vtis, da dobrobit živali jemlje resno. Reforme za izboljšanje dobrobiti živali pa niso zgolj neučinkovite, ampak tudi kontraproduktivne, saj pri ljudeh ustvarjajo boljši občutek glede navidezno »humanega« ravnanja z živalmi. S tem povečujejo povpraševanje in splošno trpljenje in smrti živali.Z moralnega vidika je velferistični pristop problematičen, ker − ne glede na to, kako je predstavljen − krepi pojmovanje, da imajo življenja živali manjšo moralno vrednost kot življenja ljudi. Če zagovorniki velferizma ne nasprotujejo uporabi živali sami po sebi, ampak se zavzemajo za spremembe znotraj sistema, ki omogoča izkoriščanje, morajo trditi, da obstajajo moralno relevantne razlike med ljudmi in drugimi živalmi, ki uporabo živali s strani ljudi moralno upravičujejo. Če trditev, da obstaja moralna razlika med človeškim in živalskim življenjem, zanikujejo, potem njihovo podpiranje uporabe živali, ne glede na to, kako »humana« je, ni drugega kot odkrita diskriminacija, osnovana na vrsti.